Ključna beseda: Egon Schiele

»Po prezgodnji smrti Egonovega očeta, Adolfa Schieleja, je Czihaczek prevzel skrbništvo nad Schielejem.«

»Vse od tedaj ni bilo nobenih dokazov, ali slika še obstaja ali pa je trajno izgubljena. To je bil tako vznemirljiv trenutek, ko sem videla, da se je to slabo dokumentirano in domnevno neizsledljivo delo materializiralo, ko so z nami stopili v stik lastniki slike in sem ugotovila, o kakšnem zakladu govorijo.«

»Leopold Czihaczek ob klavirju je mojstrovina Schielejevega zgodnjega ustvarjanja ... Sedanji lastniki so se strinjali, da bodo sliko dali na razpolago Leopoldovemu muzeju v trajno izposojo. Ko jo očistimo in restavriramo, bomo imeli priložnost, da jo ponudimo na ogled javnosti kot del naše stalne predstavitve Dunaja v prvem desetletju minulega stoletja ter v muzejski edinstveni zbirki Schielejevih slik in risb.«

»Ker je Egon Schiele tretjino svojega precej prekratkega življenja preživel v Tullnu in dve tretjini svojega življenja v Spodnji Avstriji, v sodelovanju z mestom Tulln in spodnjeavstrijskim državnim arhivom pozivamo lokalno prebivalstvo v Tullnu in Klosterneuburgu, da nam posreduje zgodbe in prinese dokumente, ki so se ohranili v njihovih družinah iz obdobja Egona Schieleja.«

»Koncept, ki ga je razvila, podrobneje proučuje izvorno idejo Schieleja in ji dodaja nekaj svojih svežih premis.«

»Kostumografija poustvarja videz likov Egona Schieleja v vsej njihovi očarljivo razcapani zunanjosti, ki dodatno prihaja do izraza ob subtilnem oblikovanju luči.«

»Predstava Začasno zadržana telesa 'tone globlje v melanholijo in provokacijo'.«

»Igranje z bližino, razdaljo, spremstvom in občasnimi dotiki pa razločno odražajo trenutno covidno situacijo v našem prostoru.«

»Vsebina je na koncu le bežno oplazila izvorno idejo, saj je predstava raziskovala predvsem minimalizem geste.«

»Večinoma gre za ponaredke – nezaslišane kopije.«

»Mislila sem si, da obstaja velika verjetnost, da je pristna.«

»To je bilo dekle, ki je leta 1918 redno poziralo Schieleju, tako samo kot včasih tudi z mamo.«

»Ne vem, koliko je plačal za risbo.«

»Ekstatični smo.«

»In morda malo v šoku, vendar na koncu resnično srečni za vse vpletene.«

»Ne morem si pomagati, vendar menim, da če ne bi bilo Habitat NYC ReStora, bi ta del umetnostne zgodovine končal na odlagališču, izgubljen za vedno.«